Manj znani pogledi
Fotografije stojana kerblerja, ki letos praznuje sedemdesetletnico, so ena najbolj celovitih serij našega poznega modernizma.
Njegovi najbolj značilni posnetki so nastali že kar pred nekaj časa in vsebujejo številne pripovedi, predvsem s podeželja, od koder avtor izhaja. V teh dneh je na Ptuju razstava s fotografijami tega mesta, ki so tokrat prvič predstavljene širši javnosti in vsebujejo posebnosti, zaradi katerih se zelo razlikujejo od avtorjevih prejšnjih fotografij, hkrati pa še vedno najdemo njegov značilni pristop.
Kerbler likovno izhaja iz skupine mariborskih fotografov, ki je v šestdesetih in sedemdesetih letih sprejela številne novosti, s katerimi so naredili velik korak ne le v slovenski, ampak v vsej jugoslovanski fotografiji. Pomembno je, da so končali tradicijo piktorializma oziroma »lepe fotografije« in začeli razvijati fotografijo, ki je vsebovala veliko več realizma in ekspresivnih poudarkov. Kerbler je več let, pravzaprav desetletij, fotografiral prebivalce na podeželju. V tem času je nastala tudi obsežna serija, ki jo je imenoval Haložani.
Domačine v eni naših najmanj razvitih pokrajin je dokumentiral v obdobju, ki je posebej zanimivo. Zaradi zapoznelega gospodarskega razvoja se je namreč v teh krajih ohranilo še mnogo lastnosti, ki pripadajo bolj preteklosti kot novejšemu času, kar pomeni, da mu je uspelo predstaviti mnoge posebnosti, ki so sicer značilne za nacionalno zgodovino zlasti z njenega etnološkega stališča. Podeželje, iz katerega posredno izhaja večina našega prebivalstva, se v njegovih fotografijah pokaže neposredno, z različnimi značaji, skromno z materialnimi sredstvi, a vendar bogato s svojo ljudsko tradicijo.
Njegove nove fotografije imajo naslov Dvorišča in predstavljajo dojemanje tistih prostorov, ki za mesto niso vedno reprezentativni. So namreč odmaknjeni od osrednjih ulic in temu primerno tudi vzdrževani, vsaj večinoma. Čeprav najprej delujejo te fotografije močno različno od tistih iz avtorjevega preteklega obdobja, imajo številne sorodnosti z njimi. V teh posnetkih sicer ne najdemo posameznikov oziroma prebivalcev teh mestnih četrti, kjer so nastajale fotografije, vendar je način dojemanja vsebine precej podoben tistemu, ki ga je imel Kerbler že prej.
Tudi tokrat ga zanima nekaj, kar ni neposredno v središču zanimanja širše javnosti oziroma gre za vsebine, ki so daleč od tiste kičaste predstave o našem času, za katero hlepijo množice, in ki zapolnjujejo večji del fotografske produkcije, s katero se srečujemo predvsem v tisku.
Njegovi najbolj značilni posnetki so nastali že kar pred nekaj časa in vsebujejo številne pripovedi, predvsem s podeželja, od koder avtor izhaja. V teh dneh je na Ptuju razstava s fotografijami tega mesta, ki so tokrat prvič predstavljene širši javnosti in vsebujejo posebnosti, zaradi katerih se zelo razlikujejo od avtorjevih prejšnjih fotografij, hkrati pa še vedno najdemo njegov značilni pristop.
Kerbler likovno izhaja iz skupine mariborskih fotografov, ki je v šestdesetih in sedemdesetih letih sprejela številne novosti, s katerimi so naredili velik korak ne le v slovenski, ampak v vsej jugoslovanski fotografiji. Pomembno je, da so končali tradicijo piktorializma oziroma »lepe fotografije« in začeli razvijati fotografijo, ki je vsebovala veliko več realizma in ekspresivnih poudarkov. Kerbler je več let, pravzaprav desetletij, fotografiral prebivalce na podeželju. V tem času je nastala tudi obsežna serija, ki jo je imenoval Haložani.
Domačine v eni naših najmanj razvitih pokrajin je dokumentiral v obdobju, ki je posebej zanimivo. Zaradi zapoznelega gospodarskega razvoja se je namreč v teh krajih ohranilo še mnogo lastnosti, ki pripadajo bolj preteklosti kot novejšemu času, kar pomeni, da mu je uspelo predstaviti mnoge posebnosti, ki so sicer značilne za nacionalno zgodovino zlasti z njenega etnološkega stališča. Podeželje, iz katerega posredno izhaja večina našega prebivalstva, se v njegovih fotografijah pokaže neposredno, z različnimi značaji, skromno z materialnimi sredstvi, a vendar bogato s svojo ljudsko tradicijo.
Njegove nove fotografije imajo naslov Dvorišča in predstavljajo dojemanje tistih prostorov, ki za mesto niso vedno reprezentativni. So namreč odmaknjeni od osrednjih ulic in temu primerno tudi vzdrževani, vsaj večinoma. Čeprav najprej delujejo te fotografije močno različno od tistih iz avtorjevega preteklega obdobja, imajo številne sorodnosti z njimi. V teh posnetkih sicer ne najdemo posameznikov oziroma prebivalcev teh mestnih četrti, kjer so nastajale fotografije, vendar je način dojemanja vsebine precej podoben tistemu, ki ga je imel Kerbler že prej.
Tudi tokrat ga zanima nekaj, kar ni neposredno v središču zanimanja širše javnosti oziroma gre za vsebine, ki so daleč od tiste kičaste predstave o našem času, za katero hlepijo množice, in ki zapolnjujejo večji del fotografske produkcije, s katero se srečujemo predvsem v tisku.